Netopirji

Netopirji (Chiroptera) so samostojen red sesalcev, kot npr. glodalci, zveri in primati. So toplokrvne živali, njihovo telo prekriva dlaka in kotijo žive mladiče, ki v svojih prvih dnevih življenja sesajo materino mleko.

Netopirji so nočno aktivne živali in so med sesalci edini, ki so sposobni aktivnega leta. Njihove prednje okončine so preobražene v letalne prhuti. Med podaljšanimi dlančnicami in prstnicami ter telesom in zadnjimi nogami imajo razpeto posebno kožnato opno, ki je prepredena z elastičnimi vlakni in krvnimi kapilarami.

Ko mirujejo, se z ostrimi krempeljci na nogah lahko oprimejo tudi najmanjše gube na na videz gladki površini. Netopirji pa se pri visenju prav nič ne utrudijo, saj jim posebna tetiva ob mišicah v goleni omogoča, da teža telesa sama potegne krempelj v špranjo. Če netopir v takem položaju pogine, ni redko, da tako zataknjeno s krempeljci obvisi.

Pri nas se netopirji prehranjujejo z žuželkami in drugimi členonožci. Njihovi iztrebki – gvano – so po svetu znani kot izredno kvalitetno gnojilo, saj vsebujejo veliko dušika in fosforja ter delujejo kot nematocidi in fungicidi.

Nekatere vrste netopirjev izven meja Evrope se prehranjujejo s sadjem in cvetnim prahom, mesojedi netopirji lovijo tudi majhne sesalce, ptice, kuščarje, žabe in ribe, le tri vrste, ki živijo v centralni in južni Ameriki, pa se prehranjujejo tudi s krvjo.

Netopirji vidijo izredno dobro. Ponoči lahko brez težav lovijo tudi najmanjše žuželke. Imajo razvite oči in z njimi dobro vidijo, vendar te niso glavno čutilo za vid. Razvit imajo poseben sistem, ki deluje kot sonar. Oddajajo nam neslišne ultrazvočne klice (v območju višjem od 20000 Hz), katerih odboje od ovir zopet prestrežejo in si zelo natančno ustvarijo sliko preiskovane okolice ali položaja svojega plena – to imenujemo eholokacija. Podkovnjaki na ta način lahko zaznajo celo 0,05 milimetra tanko nit!

Svetli del dneva preživijo v zatočiščih, ki imajo relativno konstantno temperaturo in vlažnost, in so varna pred plenilci. V drevesnih duplinah, na podstrešjih stavb, v špranjah sten, v jamah, rudnikih in drugih podzemnih prostorih lahko najdemo netopirje posamič ali združene v večje gruče, t.i. kolonije.

Spomladi se samice navadno združijo v večje porodniške kolonije v toplih podstrešnih prostorih ali v toplih delih jam, ki so primerni za vzgojo njihovih mladičev. V juniju in juliju vsaka samica skoti po enega mladiča, za katerega skrbi dokler mladič ni sposoben samostojnega življenja – to je do konca avgusta oz. najkasneje septembra.

In odrasli samci? Ti so v poletnem času samotarji, lahko pa se združujejo v posebne manjše kolonije, ki razpadejo takoj, ko nastopi čas parjenja.

Obdobje parjenja se prične konec poletja, ko samice zapustijo porodniške kolonije. Parjenje aktivno poteka jeseni in se nadaljuje tudi skozi obdobje prezimovanja vse do spomladi. Samci nekaterih vrst (npr. Nathusijev netopir) si lahko izberejo svoje zatočišče, v katerem ostanejo nekaj dni ali celo tednov. Svoj teritorij branijo pred drugimi samci in skušajo privabiti samice s paritvenimi klici iz zatočišča ali med letom okoli njihovega paritvenega teritorija. Če parjenje poteče pred prezimovanjem, samica ne zanosi takoj. Seme shrani v njenem reproduktivnem traktu, do ovulacije in oploditve pa pride šele spomladi.

Zimo netopirji preživijo v globokem zimskem spanju (hibernacija). Najbolj jim ustrezajo jame ali kakšni hladnejši predeli zgradb, kjer je konstantno nizka temperatura ter visoka vlažnost. Njihova telesna temperatura se spusti le na nekaj stopinj nad okoliško in bitje srca se upočasni na le nekaj udarcev na minuto. Iz globokega spanja se prek zime prebujajo v obdobjih dveh do treh tednov, kar je odvisno od njihove “notranje ure”, od temperature v prezimovališču ali od faze hibernacije (začetek – konec). Prezimovanje lahko nadaljujejo v istem prostoru ali odletijo v drug primernejši prostor ali celo v drugo jamo.

Jeseni si naredijo zaloge podkožnega rjavega maščevja, kar jim omogoča preživeti zimo brez hrane. Z znižanjem telesne temperature se zniža tudi poraba zalog. Kadar se netopir prebudi iz globokega zimskega spanja za to porabi toliko energije (za prebujanje porabi 30-60 minut), kolikor bi jo porabil med globokim spanjem v približno dveh tednih. Zato je zelo pomembno, da če pozimi srečamo netopirja, da ga ne vznemirjamo – vanj ne svetimo, ne dihamo, se ga ne dotikamo ali fotografiramo z bliskavico. Zaradi preštevilnih vznemirjanj bi se netopir lahko prevečkrat prebudil in bi do spomladi porabil svoje energetske zaloge za preživetje.

Mnogi netopirji pozimi tvorijo tudi tesne gruče in na ta način prišparajo energijo, ki bi jo porabili za ogrevanje svojega telesa. Netopirji v takšnih gručah pogosto ne spijo tako globoko in so še hitreje aktivni, če jih kaj vznemiri (npr. radoveden človek).

Zanimivosti o netopirjih

Velikost

Pri nas najmanjši je drobni netopir (Pipistrellus pygmaeus), ki tehta 3-6,5g. Naš največji je veliki mračnik (Nyctalus lasiopterus) z več kot 41 cm razponom prhuti in tehta od 35 do 60g.

Najmanjši netopir na svetu je še manjši od drobnega netopirja – to je Kittijev pritlikavi netopir (Craseonycteris thonglongyai), ki tehta le 2g. Pravo velikostno nasprotje so leteče lisice (Pteropodidae), saj lahko njihov razpon kril doseže 1,7m in tehtajo kar 1,6 kg.

 

Oblika prhuti je povezana s hitrostjo leta

Vrste, ki hitro letijo, imajo dolge in ozke prhuti – navadni mračnik (Nyctalus noctula) leti lahko do 50km/h, dolgokrili netopir (Miniopterus schreibersi) lahko doseže do 70 km/h. Najhitrejši na svetu so iz družine golorepih netopirjev (Molossidae), ki lahko dosežejo tudi več kot 100 km/h. Vrsta iz te družine Tadarida braziliensis pa leti ne samo hitro, temveč tudi zelo visoko – do 3,5 km!
Vrste, ki imajo kratke in široke prhuti letijo počasi s hitrim spreminjanjem smeri – pravimo, da frfotajo. Med njimi so tudi uhati netopirji (Plecotus sp.), ki lahko letijo celo na mestu.

 

Selitve

Nekatere vrste lahko preletijo velike razdalje med poletnimi in zimskimi zatočišči. Nathusijev netopir (Pipistrellus nathusii) in navadni mračnik (Nyctalus noctula) lahko preletita več kot 1000km, njun rekord seže tudi do 1600km.

 

Rojstvo mladičev

Netopirke so breje med 45 in 90 dni, odvisno od pogojev za razvoj mladiča. Ti se skotijo poleti, težki petino do tretjino telesne teže matere. Običajno se skoti le en mladič, zelo redko dva.
Novorojeni mladič sesa materino mleko in se razvija zelo hitro. Oči odprejo po treh do desetih dnevih, po treh tednih lahko že letijo (večje vrste po štirih ali petih tednih) in po štirih do šestih tednih so že toliko razviti, da že sami začejo loviti svoj plen.