Vejicati netopir (Myotis emarginatus)

Netopir z rjasto do rdečerjavo obarvanostjo kožuha in srednje velikosti. Trebušna stran telesa je malenkost svetlejša, svetlosivo oranžna. Je prehranski posebnež, ki se večinoma hrani s pajki in suhimi južinami, občasno pa seže tudi po mrežekrilcih, nočnih metuljih in dvokrilcih, ki jih pobira kar z vegetacije, npr. z listov v krošnji dreves [1, 2, 3].

Razpoznavni znaki

Zelo značilna je lisičja obarvanost nekoliko volnatega kožuha. Bolj pozorni bodo opazili tudi pravokotno zajedo na zunanjem robu uhljev [1].

Zatočišča

Poletna zatočišča so v srednji Evropi v stavbah, na podstrešjih cerkva in drugih stavb, najden pa je bil tudi v hlevih. Na jugu Evrope ima zatočišča v jamah, nekatere porodniške kolonije pa so na podstrešjih in tudi v drugih delih stavb, denimo kleteh. Pri nas uporabljajo oba tipa zatočišč. Vrsta prezimuje v jamah [1, 2, 3].

Zanimivosti

• Posamezne osebke pogosto najdemo pod zunanjimi napušči streh koč ali drugih stavb, kjer celo na svetlem izpostavljeni visijo v kotih [2].
• Ponekod velik del v prehrani vejicatega netopirja predstavljajo muhe, saj se pogosto prehranjujejo v bližini hlevov in ograd živali. Vejicati netopir celo z izjemno natančnostjo pobere muho s stropa hleva [4].

Viri

[1] Dietz C., Kiefer A. 2014. Die Fledermäuse Europas: kennen, bestimmen, schützen. Stuttgart: Franckh Kosmos Verlag

[2] Jazbec K. 2009. Vejicati netopir Myotis emarginatus (Geoffroy, 1806). V: Presetnik P., Koselj K., Zagmajster M. (ur). Atlas netopirjev (Chiroptera) Slovenije. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 68–71.

[3] Jazbec, K. 2005. Vejicati netopir (Myotis emarginatus). Glej, netopir! 2(1): 7–8.

[4] Brinkmann R., Hensle E., Steck C. 2001. Artenschutzprojekt Wimpfledermaus. – Gutachen im Aufrag der Landesanstalt für Umweltschutz. Freiburg. 50 pp.

Besedilo: Simon Zidar in Nika Krivec, strokovni pregled: dr. Klemen Koselj

Vse pravice pridržane. Uporaba fotografij dovoljena le ob soglasju avtorja.